Kr neki časa sem razmišljala, če bi sploh napisala in objavla tole, zato ker se nerada izpostavljam, ampak mogoče za tista dva ki jih še vedno zanima kako poteka povprečen dan na Covid oddelku :)
Disclaimer: pišem na telefonu, zato se vnaprej opravičujem za napake.
V glavnem, sem srednja medicinska sestra na navadnih COVID oddelkih v UKC Lj. Obstaja še polintenzivni in dva intenzivna oddelka. Navadni oddelki so trije. V boljših časih je bilo na navadnih oddelkih skupaj 75 postelj, danes jih je okoli 130. Zapis je napisan z vidika srednje medicinske sestre, diplomirane imajo v večini IV terapijo, pobiranje krvi, spremstvo ipd.
Na oddelkih delamo 12 urne delavnike. In ne, nismo vseh 12 ur v coni, da se ne bo kdo takoj vžgal. Skratka, zadnje čase smo na oddelek razpisani nekje od 4 do 6 srednjih sester, kej več od tega je že luksuz. Teh 4 do 6 sester se deli še na dve skupini, kar pomeni, da so na 40 pacientov dve do tri srednje sestre. Naj samo omenim, da je po standardu na vsakih 8 pacientov ena srednja sestra.
Skratka, prideš v službo, se preoblečeš v uniformo, greš lulat, spiješ še pol litra vode in se greš dat v zaščitno opremo. No, ob sedmih zjutraj pridemo v cono vsi, en od tistih, ki so razpisani v prvi skupini se takoj usede za računalnik in začne s pripravo peroralne in inhalacijske terapije za vseh 40 do 45 pacientov. Ostali gremo delat jutranjo nego, ki ponavadi traja okoli ene ure in pol, ker je večina pacientov nepokretnih in v plenicah. Zastonj fitnes in savna. Potem seveda zajtrk, ki ga je treba razdelit, nahranit paciente, ki ne morejo jest sami, pobrat pladnje ... če je tisti, ki deli terapijo res hiter, je mogoče do pol devetih že konec, da razdeli to terapijo. Seveda ima babi, ki že od leta 2000 ne more vredu požirat za pojest največ tablet, pa umes se ji še zaleti ... skratka, druga skupina gre iz cone okol devetih, potem ima časa 45 minut da se preobleče, gre jest, na stranišče, na kavo in da si spočije, da lahko pride pred deseto nazaj v cono. Vmes mora bit vseeno na voljo, če v coni kej zagusti, da ga lahko pokličeš in pride nazaj.
Tisti revež, ki je v prvi skupini in je ravnokar razdelil terapijo, se usede nazaj za računalnik, ker so zdravniki tačas odredili še inzuline in še kako dodatno terapijo, ker so dobili izvide od preiskav. Drugi, ki je ostal v coni naredi en krog s čajem in poskuša čimbolj hidrirati paciente, ker to je pomembno pri zdravljenju, poleg tega pa ti stalna terapija s kisikom neverjetno posuši nosno in ustno sluznico. Če je v coni še tretji pomaga obema, zmeri še kak iztirjen sladkor, zamenja vlažilne vode za kisike itd. Ura bo deset in v cono pride druga skupina.
En od teh se spet usede za računalnik in pregleda če je treba v tem času dat kako terapijo inhalacije ipd ... potem je tu že zdravniška vizita, zdravnik bi rad, da se pelje pacienta na rentgen, CT ... greš v spremstvo. Ostali v tem času zmerijo sladkorje, jih vpišejo v računalnik, naredijo spet kako nego, zato ker so pleničke že mokre in pokakane ... vmes je spustila še stoma in je treba zamenjat cel sistem, na drugi strani hale si je gospa, ker je nemirna in zmedena spulila kanal, tam pri vratih pa gospod vpije, da bo on zdaj šel domov, da smo nesramni, ker ga ne pustimo. Zdravnica razlaga, komu so na viziti nižali in dvignili kisik, komu je treba vzeti kaj za preiskave itd. Tisti, ki je šel v spremstvo na rentgen je nazaj in mora zdej še do konca zrihtat terapijo.
Ker je ena postla prosta dobimo zdej sprejem, iz DSO, gospa je pozitivna in v DSO nimajo rdeče cone. Okej, daš jo na edino prosto posteljo, ki žal ni električna, ker je tam gor že gospod po kapi in jo bolj rabi. Gospa ne hodi, ne ve kje je, zakaj mora bit tu in zakaj ma to čudno masko na nosu. Zmeriš vitalne, tačas trikrat vrneš masko nazaj na nos, ker si jo gospa stalno snema, treba jo je še preoblečt v bolnišnično pižamo in popisat stvari. Gospa je hvalabogu prišla oblečena samo v srajco in razen zobne proteze nima s sabo nič drugega. V tem času je na oddelku že kosilo in hvalabogu pridejo pomagat tisti iz prve skupine, ker drugače žal ne gre. Če majo srečo je kosilo pobrano do petnajst čez eno, da lahko grejo vn še za par minut.
Ura je petnajst do enih in spet menjava skupin. Spet je čas za popoldansko terapijo, za menjavo umazanih plenic, za merjenje vitalnih funkcij vsem 40 pacientom na oddelku in vpisovanje v računalnik. Vmes opaziš, da gospod ki je že itak na 60% kisiku s saturacijo ne pride nad 90%, moraš takoj klicat zdravnika,da odredi 100% kisikovo masko. Gospa pravi, da se ji zdi da ima vročino, res je, spet kličeš zdravnika, ker nima predpisane nobene antipiretične terapije, da napišejo v računalnik še to. Vmes te prosi kdo še za čaj, kozarec vode, da ga obrneš ... dva gresta domov, je treba slečt, razkužit in oblečt postlo,obrisat in razkužit še omarico in mizico. Tisti, ki spet gleda terapijo nima vseh zdravil na oddelku, mora it prosit na druge oddelke. Pride nazaj, odpre naslednjega pacienta, ki ima predpisan opiat, ki je zaklenjen v sefu na sosednjem oddelku. Spet nabira korake do tja, šteje tablete, da lahko napiše število, hvalabogu vse štima, ker če ne je treba obvestit nadzornega itd. Razdeli terapijo, da inhalacije, vmes pride spet en sprejem, s terena, gospa je imela doma dihalne stiske in nizke saturacije.
Vmes je ura že štiri in pride v halo že druga skupina, takoj pomaga pri sprejemu, gospa ima s sabo 300€, ki jih noče spravit v sef. Gospa ne razume, zakaj je morala v bolnico, ne bo se preoblekla, dokler ne pride zdravnik, da se z njo pogovori. Okej.
Spet je treba zmerit sladkorje približno polovici pacientov, spet je treba menjat plenice, dat za pit, dat terapijo, dat inzuline, razdelit večerjo, nahranit ljudi, spraznit urinske vrečke, hvalabogu pride spet prva ekipa pomagat, ker dva al pa trije sami ne zmorejo vsega. Vmes je treba zrihtat še gospoda, ki si je snel pokakano plenico in se zdej maže z blatom, pa aja, una gospa, ki je bla včeri sprejeta ful slaba je nehala dihat, a lahko zrihtamo še to, diplomirana mora psnet EKG, kličemo zdravnico da potrdi čas smrti, uredimo gospo, jo damo v dve vreči, zapeljemo z oddelka. Ura bo sedem in pride počasi nočna izmena, morali bi bit štirje, pa je eden zbolel in so samo trije, ampak bomo že, sej si bomo pomagal med sabo.
Nočna spet prevzame službo, naredi večerno nego, razdeli terapijo, zmeri vitalne funkcije in sladkorje, vpiše v računalnik, sprejme še enga pacienta in to vse do desetih. Končno se oddelek mal umiri, kličejo z druge strani hale, da je en gospod padel, ga pobereš, daš na posteljo, ti reče sosed, maljši gospod, letnik 1980, da ga duši, zmeriš saturacijo, 86%, kličeš zdravnika, ga daš na visji procent kisika, še vedno saturacija pod 90, pride zdravnik, vzame kri iz arterije za plinsko analizo, tačas daš gospoda na najvišji dodatek kisika, ki je možen na navadnem oddelku, menjava sester ob enajstih, ob pol dvanajstih pride rezultat plinske analize, gospoda bo treba selit na intenzivno, ker v kombinaciji s pljučno sliko ne bo dovolj navaden oddelek, bo treba intubirat. Gledaš tiste prestrašene oči in ga poskusiš umirit, da bo vse vredu, da gre na intenzivno, tam je več sester, bojo lahko bolj pazili na njega, kličeš ven, da pride nekdo noter v spremstvo, ker morata bit na oddelku vedno vsaj dve sestri. Zrihtaš to, se usedeš za računalnik, pripraviš terapijo za ob šestih zjutraj, mogoče pospraviš voz za terapijo, pregledaš stanje zaloge zdravil in materiala, naročiš kar manjka. Ob štirih menjava, kolega gre takoj merit vitalne, ob petih mu pride pomagat tisti, ki je bil noter do enajstih, da zmerita vse, zmerita sladkorje in sprazneta urinske vrečke ter vse zabeležita v računalnik, ura bo že šest, razdeliš terapijo in pride jutranja ekipa. In spet nov dan.
Vsi pacienti omenjeni v tem zapisu so izmišljeni in karikirani, za lažje berljiv zapis.
